Ko duša izbere navpično pot, ko izbere, da se bo razvijala zavestno z odgovorno izbiro, postane sposobna osvoboditi se svojih lastnih negativnosti. Sega po avtentični moči. Prevzame tako rekoč lastno negativnost, nezavedne namene svojih razdvojenih delov svoje osebnosti. Ko osebnost postane zavestna, ko se razvija v mnogočutno osebnost in postaja integrirana, se frekvenca njene zavesti poveča. Postane celovita. Njene negativnosti odpadejo in kakovost nejne zavesti postane svetlejša. Zdaj že lahko gleda sebe in tiste okoli sebe s sočutnostjo in jasnostjo, z modrostjo svoje duše.

Ko se v osebnosti gradi jeza ali strah, tudi svet,v katerem živi, vedno bolj odraža jezo ali strah, ki ju mora zdraviti. Tako bo osebnost na koncu le razumela, da ustvarja lastne izkušnje in zaznave, da njena pravična jeza ali opravičljiv strah izvirata iz nje same in da ju lahko nadomesti z drugimi zaznavami in izkušnjami samo z močjo lastnega bitja.

Pot do duše je skozi srce.

Osecaj, cak i istancan osecaj za lepotu prirode nije jednak religioznom osecanju, mada verujem da su oba intimno povezana... gotovo svako poseduje osecaj za prirodu... ali samo malo njih oseca: Bog je duh, i onoi koji u njega veruju, moraju to ciniti i u duhu i u stvarnosti.

Drevni Goti u Germaniji [...] - imađahu jedan mudar zajednički običaj, naime, da o svakoj važnijoj stvari koja se ticala zajednice raspravljaju dvaput; i to - jednom kad su pijani, a drugi put u treznom stanju;- Pijani - da im savetovanje ne bude lišeno snage i odvažnosti;- atrezni - da ne bude lišeno razboritosti i opreznosti.

Sjeća se užasnih šutnji i plača koji nije mogao razumjeti. Ništa nije mogao učiniti, a najmanje od svega odjenuti se i otići. Mrzio je sebe zbog toga što joj nanosi bol, a ona je mrzila sebe što zato što ga guši. Onoga vedroga jutra nije trebao stati. Zbog nje se osjećao bespomoćnim. Oboje su se osjećali bspomoćnim zbog onoga drugoga.

Cel naš svet je zgrajen na energiji petčutne osebnosti, ki si je izbrala učenje s strahom in dvomom. Narodi se boje narodov, rase se boje ras, in spola se bojita drug drugega. Fizično resničnost, ki je zunanja moč, bi lahko proučevali v duhu sodelovanja z Zemljo in spoštovanja do nje. Namesto tega pa smo človeški rod izbrali, da Zemljo raziskujemo z občutkom gospodovalnosti in izkoriščanja. To je pot učenja s strahom in dvomom, strahom pred fizičnim okoljem in dvomom, ali naravno spadamo vanj.

Osebnost se zanima zase. Rada ima vznemirjenje. Ni nujno, da je odgovorna, skrbna ali ljubeča. Duša je energija univerzalne ljubezni, modrosti in sočutja. Ustvarja s temi energijami. Osebnost razume moč kot nekaj zunanjega in jo zaznava kot tekmovanja, grožnje, dobitke in izgube ter jih primerja z drugimi. Ko se uglasite z svojo osebnostjo, daste moč kraljestvu petih čutov, zunanjim okoliščinam in predmetom. Sami si odvzemate notranjo moč. Ko se začnete zavedati svojega duhovnega jaza in izvora, svoje nesmrtnosti, ko izberete in živite v skladu s prvim in šele nato s fizičnim, zapolnite vrzel, ki obstaja med osebnostjo in dušo. Doživljati začnete duhovno moč.

...kako god bilo, svako je od nas kao ljudskim bićima neophodno njegovati i usavršavati vlastiti individualni put.

Oseba, ki je vključena v nasilje, rani globoko, kajti zdrava in uravnotežena duša ni sposobna prizadeti druge.

Budi ono što jesi i kaži ono što osjećaš, jer oni koji imaju nešto protiv toga nisu važni, a oni koji su važni, nemaju ništa protiv toga.

Kada smo u kontaktu sa drugim čovekom, mi mu ili pomažemo ili smetamo. Nema trećeg: ili ga vučemo na dole, ili ga izvlačimo na površinu.

Duša mora uravnavati svojo energijo, če naj postane celota. Spoznati mora posledice, ki jih je povzročila. Energijska neravnovesja v duši so nepopolni deli duše, ki se želijo zdraviti. Ali je odnos med dušami zdravljenje ali ne, je odvisno od tega, ali vključena osebnost lahko vidi preko sebe in druge osebnosti medsebojni odnos njunih duš. To zaznavanje samo od sebe privede na dan sočutje. Vsaka izkušnja in vsak medsebojni odnos vam da priložnost, da gledate s stališča svoje duše ali stališča svoje osebnosti.

Če duša v samoti svojih lastnih duhovnih izbir napreduje v veri, pogumu in čustvih do svoje lastne človeškosti, gotovo lahko odpre vrata, ki vodijo k večjemu zavedanju, večjemu karmičnemu vplivanju in odgovornosti.